»Z odrsko analogijo koščka kultne radijske družbenopolitične satirične oddaje Radio Ga Ga v izvedbi Saša Hribarja in Renata Vindiša«

»ob zadnjem pregledu konec aprila jih je bilo okoli 2.100«

»Pregledali smo nekaj projektov, iz katerih je jasno razvidno, kako si velika gradbena podjetja zagotovijo tako rekoč vse domače posle, znebijo konkurence in določijo cene. Kako potekajo dogovori in kdo je v ozadju? Kakšno vlogo ima pri tem politika?«

»Nekaj delov sem si res ogledal, a novejše oddaje mi niso bile pretirano všeč. Morda so bile malce preveč 'pop', če lahko uporabim ta izraz.«

»Izjemno sem ponosna, da imamo oddajo, kot je NaGlas! na naši televiziji. Izjemno pomembno je to, da oddajo ustvarjajo novinarke, katerih materni jezik je jezik republik nekdanje Jugoslavije. In da mi to slišimo vedno znova, da nas opomni. To se mi zdi nekaj, kar javni servis mora imeti.«

»Niti predstavljala si nisem, da oddajo spremlja toliko gledalcev. Mislila sem, da nas urednica malo spodbuja, kadar nam reče, da nas vsi gledajo. Vendar tudi v službi pogosto slišim, da veliko ljudi gleda oddajo.«

»V spreminjajočih se družbenih razmerah je duhovnik dr. Drago Klemenčič, ki je bil svetovalec direktorja Televizije, želel dati prostor svetu vere in verujočih.«

»Jaz mislim, da je to zelo dobra zgodba.«

»In ko zdaj za namen tega pisanja izkoriščam sijajno tehnično pridobitev poslušanja oddaj iz arhiva, ugotavljam, kako lahko tudi drobci posameznih oddaj, ki so zares pritegnili pozornost, v poslušalcu ustvarijo vtis neke celote, ki nastaja in raste nenehno, ves čas, od jutra do jutra, iz tedna v teden, iz leta v leto ... Ta vtis, ki ga je možno opisati, kot sem poskušala v prejšnjih vrsticah, je lahko tako pristen in celovit samo zato, ker je ta program zelo natančno profiliran. Za to so potrebni dogovorjeni standardi, ki jih je treba spoštovati. In so potrebni ljudje, ki to vedo. In znajo. To je vse.«